Štefanec razkril identiteto žvižgačev?

Dobra dva meseca po odstopu s funkcije namestnice predsednika KPK sem pričakovala, da se bo Štefanec s svojimi podporniki le začel ukvarjati s pametnjšimi stvarmi kot je izvajanje povračilnih ukrepov zoper mene. A sem se motila. V torek, 5.12.2017 sta me obiskala kriminalsta in mi izročila vabilo na zaslišanje – kaže, da me je Štefanec zdaj v zadevi, glede katere je sprožil zoper mene že vsaj dva postopka pred različnimi organi, zdaj še ovadil. Po postopku, ki ga je na lastno pobudo g. Štefanec zoper mene kot svojo tedanjo namestnico jeseni 2015 odprl kar pred KPK in ga, kolikor mi je znano, do danes ni zaključil, po rafalu  lažnih novic in poskusov diskreditacij, ki sem jih bila tudi po odstopu deležna s strani Štefanecu in Lambergerju naklojenih desnih medijev in na katere se mi ni zdelo vredno niti odgovarjati, v čakanju na obravnavo pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani (15.2.2017), kjer me toži KPK oz. v njenem imenu (ter na proračunske stroške) kar državno Pravobranilstvo in to zaradi vračila sredstev, za katere je Štefanec na seji Mandatno-volilne komisije DZ RS celo sam izrecno dejal, da sem jih vrnila (odtujila naj bi jih računovodkinja, ki ji je Štefanec po odkritju prvotnih nepravilnosti prijazno omogočil, da je sama dala odpoved), sem v soboto, 2.12.2017 prejela pošiljko Okrajnega sodišča v Ljubljani ter v njej našla obsežen (še nepravnomočen) Sklep o zavrženju obtožnega predloga, za katerega doslej sploh nisem vedela, da ga je zoper mene vložila ena Štefanečevih najbolj čislanih uslužbenk.

Še več. Iz obrazložitve, pod katero je podpisana okrajna sodnica Nina Kodra Balantič, izhaja spoznanje, da se sodnice in sodniki veliko bolj spoznajo na zaščito žvižgačev kot Štefanec, čeprav ima KPK trenutno edina v državi (delne) pristojnosti za zaščito prijaviteljev oziroma žvižgačev.

Po vseh dogodkih v povezavi z žvižgači in KPK (postopki, ki jih je Štefanec sprožil zoper novinarje, njegovi stiki s prijavitelji, očitki zunanjih prijaviteljev, da je bila njihova identiteta razkrita potem ko so podali prijavo na KPK ter za nameček še povračilni ukrepi in zdaj celo poskus razkritja identitete notranjih prijaviteljev na KPK) bi bilo modro razmisliti o tem, da bi se pristojnost za zaščito žvižgačev s KPK prenesla na sodišča, ki bi jim ob ustrezni zakonodajni podlagi lahko nudila učinkovitejšo zaščito.

Toliko bolj zato, ker je Štefanec pred drugim krogom predsedniških volitev javno povedal, da si želi še en mandat na vrhu KPK. Sama pa za to, da ne bo leta 2020 res ponovno imenovan, glede na to, kako zelo je všečen aktualni politiki, ne bi dala roke v ogenj.

*Opomba: Update v uvodu o obisku kriminalistov dne 5.12.2017, zaslišanju in ovadbi sem v tekst dodala 6.12.2017.

 

Advertisements

Odstopna izjava namestnice predsednika Komisije za preprečevanje korupcije

Spoštovani predsednik Republike Slovenije Borut Pahor,

v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 22. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 69/11-UPB2) Vas seznanjam z zahtevo, da me najpozneje z dnem 30. 9. 2017 razrešite oziroma odpravite Vaš Ukaz številka 003-03-3/2014-221 z dne 28. maja 2014, s katerim sem bila dne 16. junija 2014 imenovana za namestnico predsednika Komisije za preprečevanje korupcije.

Glavni razlog za odstop je, da mi je bilo opravljanje funkcije vse od začetka sistematično onemogočeno, obenem pa ne želim več biti priča nestrokovnemu, nezakonitemu, pristranskemu ter samovoljnemu ravnanju, v zvezi s katerim politični vrh kljub številnim opozorilom in pozivom k ureditvi razmer do danes ni ukrepal.

Moj nepreklicni odstop s funkcije namestnice predsednika Komisije za preprečevanje korupcije ni le odstop zaradi sistematičnega onemogočanja opravljanja funkcije in dela, šikaniranja, degradacij ter diskriminacije, temveč je tudi odstop iz protesta, ker si je politični vrh pred razmerami na KPK kljub številnim opozorilom in pozivom k ukrepanju več kot tri leta zatiskal oči, obenem pa od odstopa prejšnjega senata 29. novembra 2013  do danes ni bilo narejeno praktično nič za boljši zakonodajni in sistemski okvir, ki bi omogočil učinkovitejše delo Komisije.

S svojim odstopom Vam želim olajšati tudi odločitev v trenutku, ko bo morda nastopil čas, da presekate gordijski vozel in naredite potezo, s katero mogoče še lahko rešite KPK. Zamenjava vodstva, kadrovska prevetritev, zunanja revizija kadrovanja in poslovanja ter učinkovitejši sistemski in zakonodajni okvir so po mojem prepričanju nujni predpogoji za učinkovitejše nadaljnje delo in obstoj Komisije.

Zahvaljujem se Vam za izkazano zaupanje.

S spoštovanjem.

Ljubljana, dne 11. septembra 2017

Alma Maruška Sedlar

Pojasnilo o objavah na blogu

Na tem blogu sem zapise o dogajanju na KPK objavljala dobri dve leti. To je dovolj časa, da bi lahko pristojni ukrepali, a se do danes ni spremenilo nič. Dosedanje objave na blogu, povezane z razmerami na KPK, od danes tako ne bodo več javno dostopne.  V njih sem med drugim doslej:

a) poudarila projekte, ki so jih izpeljali v letu, ko sem kot namestnica predsednika KPK še lahko vsaj delno vsebinsko delala (tj preden mi je bilo strokovno delo dokončno onemogočeno),

b) opozorila na okoliščine izločanja iz procesov dela in informiranja ter neenakopravne obravnave, ki jih doživljam kot šikaniranje,

c) opozorila na nekatera ravnanja predsojnika KPK, glede katerih bi se po moji oceni morali odzvati organi nadzornih služb,

d) pojasnila, kateri postopki vse so bili zoper mene doslej sproženi na pobudo ali vsaj z vedenjem g. Štefaneca (kazenska ovadba, ki je bila zavržena; naročena izredna revizija, pri kateri se je revizorjem zamolčalo ključne dokaze, prijava Informacijskemu pooblaščencu zaradi domnevno 2318 nezakonitih vpogledov v dokumentacijo, pri čemer IP v mojem ravnanju ni ugotovil nepravilnosti in je postopek ustavil; postopek pred KPK, ki ga g. Štefanec skoraj dve leti kljub več pozivom ne zna ali noče zaključiti oz. ustaviti; tožba zaradi domnevno nevrnjene gotovine, za katero g. Štefanec celo sam razlaga, da jo je odtujila nekdanja uslužbenka, že skoraj tri leta pa si prizadeva, da bi za izginotje tega zneska obremenil mene; prepoved oz. omejitev komuniciranja z menoj določenim uslužbencem KPK; pogoste spremembe pooblastil in dokončen preklic pooblastil za delo na posameznih področjih, sistematično izključevanje iz procesov dela na KPK in informacij, onemogočanje opravljanja funkcije namestnice),

e) podajala pojasnila ter predstavljala nasprotna dejstva kot odgovor na insinuacije, in zavajanja  – tako v primerih, ko sem bila s strani g. Štefaneca in v zadnjem času še s strani g. Lambergerja javno napadena, kot  v primerih, ko so mediji predstavili zgolj eno (Štefanečevo) plat, meni pa niso dali niti možnosti odziva, niti niso preverjali točnosti zbranih informacij.

e) na tem blogu pojasnila razloge za svojo odsotnost v času bolniškega staleža in dokazala, da so bile navedbe g. Štefaneca v zvezi z razlogi za odsotnost ter razlogi za izključevanje, onemogočanje dela in izvajanja namestniške funkcije, ki jih je ta v zadnjem času podajal v javnosti, neresnične in zavajajoči. Pri tem je g. Štefanec razkrival tudi moje občutljive osebne podatke.

Zapisi na blogu so bili ves čas doslej dostopni javnosti in s tem tudi službam, ki imajo pristojnosti za ukrepanje. A v treh letih se ni premaknilo čisto nič, sama pa ne želim razkrivati svoje zasebnosti v javnosti bolj kot je to nujno potrebno zaradi zaščite dobrega imena. Vendar za razliko od g. Štefaneca ne želim “prati umazanega” perila v javnosti. Prav tako se mi ne zdi prav, da se razmere KPK poskuša prikazati kot spor med g. Štefanecem in mano oz. med člani senata, saj je “spor” le posledica, ki izvira iz  nestrinjanja s spornimi ravnanji in dvomljivimi strokovnimi odločitvami, od katerih jih je več doživelo svoj žalostni epilog na sodišču. Sama lahko le opozarjam, na same odločitve pa nimam nikakršnega vpliva, zato se mi ne zdi prav, da se zaskrbljujoče razmere reducira na “spor”. Pri odločitvah, ki so jih sodišča spoznala za nezakonite, sama nisem sodelovala z glasom za. Šestkrat v treh letih sem svoje nestrinjanje z odločitvami senata KPK podkrepila z ločenim mnenjem, trikrat, ker mi ni preostalo drugega, tudi s podajo pripomb na Zapisnik seje senata.

Dosedanje objave na blogu so shranjene in če bo predstavnike nadzornih institucij ali posamezne novinarje  kdaj v prihodnosti to zanimalo, jim bodo na voljo.  Doslej takšnega interesa vsaj s strani predstavnikov nadzornih institucij ali poslancev DZ RS, ki edini lahko predsedniku RS predlagajo razrešitev posameznega člana vodstva KPK v primeru da ta krši Ustavno ali zakon, ni bilo.

Tako bo blog doslej namenjen bolj strokovnim objavam in drugim aktualnim razmislekom, enako kot doslej pa bom še naprej  na blogu odgovarjala na morebitne laži, zavajana in poskuse diskreditacij, s katerimi bi se povzročala škoda mojemu ugledu in dobremu imenu. Če bo potrebno znova odgovoriti na že večkrat javno ponovljene neresnice in zavajanja (glede odsotnosti, sistematičnega onemogočanja dela, pristojnosti …), bom, če bo nujno, katero od starih objav ponovno objavila.

 

Odziv Alme Sedlar na pismo OECD 

Včerajšnje pismo  OECD v zvezi z zaskrbljujočim stanjem in razmerami na KPK zahteva od pristojnih v Sloveniji vso pozornost in takojšnje ukrepanje.

Opozorila OECD pozdravljam in ocenjujem, da so prispela ravno še v zadnjem času.  OECD je v javnem pismu  opozorila natančno na tiste stvari, na katere sem sama zaman javno opozarjala že vse od oktobra 2014. Edino, česar sem bila doslej deležna zaradi navedenih opozoril, so sistematični poskusi javne degradacije ter vrsta ravnanj (od večkratnih odvzemov in sprememb pooblastil do prijav s strani predstojnika KPK drugim organom …), ki bi jih bilo mogoče razumeti tudi kot povračilne ukrepe.

  1. 9. oktobra 2014 sem v javnem pismu predsednika KPK predvsem zaradi (domnevnih) nepravilnosti pri obravnavi zadeve Alenke Bratušek pozvala k odstopu: http://www.delo.si/novice/politika/sedlarjeva-poziva-predsednika-kpk-stefaneca-k-odstopu.html. Nepravilnosti v navedenem postopku je pred dnevi potrdilo tudi Upravno sodišče RS, a zaradi napovedane pritožbe predsednika KPK sodba še ni pravnomočna.
  2. 27. februarja 2015 sem  enako zaskrbljenost zaradi načina vodenja  KPK ter učinkovitosti boja proti korupciji kot jo v javnem pismu zdaj izraža OECD, izrazila v intervjuju za revijo Mladina: http://www.mladina.si/164577/alma-sedlar/.
  3. 26. marca 2015 so najuglednejši slovenski intelektualci_ke objavili javno pismo z naslovom Poziv k ureditvi razmer v KPK in javna podpora Almi Sedlar: http://www.delo.si/mnenja/pisma-bralcev/poziv-k-ureditvi-razmer-v-kpk-in-javna-podpora-almi-sedlar.html in ga naslovili na državni vrh. Tudi njihov poziv je bil deležen zgolj formalnega odziva s pojasnilom, da pristojni ne morejo ukrepati, ker da nimajo pristojnosti in bi ukrepanje pomenilo napad na neodvisnost KPK.
  4. 12. oktobra 2015 sem v javnem pismu predsednika RS Boruta Pahorja opozorila na nevzdržne razmere na KPK ter na to, da senat v takšnih razmerah in v trenutni sestavi ne more več delovati. Sledili so takojšnji ukrepi predsednika KPK v obliki prijave Informacijski pooblaščenki zaradi domnevno nepooblaščenih vpogledov v osebne podatke – pri čemer sem v vlogi namestnice predsednika KPK ravnala izključno v skladu z njegovimi navodili ter dostopnimi pravicami, ki mi jih je dodelil. Ob tem čudi javno prejudiciranje predsednika KPK o mojem domnevno nezakonitem ravnanju oziroma njegova prepričanost v razplet postopka pred IP, še preden je ta zaključen. Prijavi na IP je sledilo še odprtje postopka na pobudo predsednika KPK zoper mene na KPK, pri čemer ne le, da za tak postopek ni nobenih vsebinskih razlogov, predsednik KPK je bil s strani zaposlenih še pred odprtjem postopka opozorjen, da je tak postopek nesmiseln že zato, ker ni nikogar, ki bi o njem lahko odločal. Namestnik se je iz postopka namreč izločil, sama o sebi ne morem odločati, predsednik KPK pa bi se kot pobudnik postopka moral prvi izločiti (vsaj) zaradi videza nasprotja interesov.

V vlogi namestnice predsednika KPK sem junija 2015  pripravila Vizijo senata KPK, v zvezi z odločitvami senata sem pripravila več ločenih mnenj, intenzivno sem delala na področju preventive (dokler in kolikor mi je bilo to omogočeno). Na sejah sem večkrat glasovala drugače kot druga dva člana senata KPK, in se v enem od odmevnih primerov v letu 2015, ker mi pod pritiski ni preostalo drugega, iz glasovanja izločila, da ne bi povzročila dodatne škode obravnavanim osebam.

Pristojne prosim in pozivam, naj čim prej ukrepajo in prisluhnejo (vsaj) opozorilom OECD – če že vsa moja dosedanja vsebinsko povsem enaka opozorila in vsi drugi podobni pozivi doma doslej niso bili deležni ustreznega odziva ter ukrepanja.

Alma Sedlar

(*V navedenem Odzivu na pismo OECD so izražena izključno moja osebna stališča in ne stališča Komisije.)

Otroci brez spremstva

Zaradi izrednih razmer, povezanih z velikim številom beguncev, se (še) nihče posebej ne ukvarja s položajem otrok. A veliko otrok, ki so v skupinah na poti, je na poti brez staršev, in vsaj nekaj jih bo ostalo v Sloveniji.

Gre za “otroke brez spremstva”. Za večino migrantov Slovenija sicer ni ciljna država, a nekaj jih bo vendarle ostalo tu. Najpozneje v nekaj mesecih nastopil čas, ko se bodo pristojne službe morale lotiti reševanja položaja otrok-migrantov, ki bodo ostali v Sloveniji.

Slovenijo k skrbi za otroke brez spremstva zavezujejo tudi mednarodne konvencije. Eno so dovoljenja za bivanje, azil in bivanjski pogoji, drugo je vprašanje izobraževanja “migrantskih” otrok in njihove ustrezne oskrbe. Na tem področju Slovenija že ima pomembno izkušnjo, in sicer iz časa, ko so k nam prihajali begunci iz ozemlja nekdanje Jugoslavije. “Sodobni” otroci brez spremstva so lahko pogosto  na poti neprostovoljno: prodajo jih starši, postanejo žrtve trgovine z ljudmi oz. prostitucije.

Številne izkušnje iz časa, ko so v Slovenijo prihajali begunci iz BiH, bi bilo z nekoliko zgodovinskega spomina, strokovnega znanja in pripravljenosti mogoče uporabiti v trenutni situaciji, ki se pač ne bo razrešila sama od sebe.

  1. Otrokom, tudi tistim, ki nimajo državljanstva ali stalnega prebivališča, zakonodaja zagotavlja pravico do izobraževanja. Vprašanje  je, kako je dostopnost do te pravice za otroke brez državljanstva sistemsko urejena. Pogosto je lahko ovira že jezik. Kako poskrbijo za vključitev teh otrok, je pogosto prepuščeno predvsem lastni iznajdljivosti skrbnikov otrok in zaposlenih na posameznih šolah. Za osnovno (obvezno) izobraževanje otrok – migrantov je v Sloveniji sicer še kar dobro poskrbljeno, večje težave so s srednješolskim izobraževanjem.

Konkretni problemi otrok brez spremstva so (lahko):

– Pogosto potujejo brez dokumentov, zato je težko odkriti njihovo pravo identiteto. Največkrat nimajo pri sebi potrdila o predhodni izobrazbi, ta tudi ni primerljiva s slovenskim šolskim sistemom. Zato je težko ugotoviti, v kateri razred oziroma stopnjo izobraževanja jih sploh vključiti.

– Jezik.

– Za otroke – migrante največkrat ni jasno, kako dolgo bodo ostali v Sloveniji, predvideva pa se, da tu ne bodo dlje časa. Veliko otrok brez spremstva namreč izgine že po nekaj dneh. Otroci, ki so na poti brez staršev, so lahko tarča zvodnikov in trgovcev z ljudmi.  Drugi otroci odidejo sami in sicer, ker a) Slovenija ni njihova ciljna država in odidejo tja, kamor so namenjeni; kjer na primer že imajo sorodnike in se bodo lažje vključili v okolje. Otroci brez spremstva potrebujejo tudi ustrezno psihosocialno pomoč.

Več o (predvsem) medijskem poročanju o beguncih je na strani, ki jo je lansiral Mirovni inštitut, tu:

http://www.begunci.net/media-watch/

V primeru, da otrok – migrant ostane v Sloveniji, je treba poskrbeti za nadaljnje šolanje, ustrezno namestitev, skrbnike (če jih nima), učenje jezika ter predvsem čim lažje vključevanje v novo socialno in kulturno okolje, ter ustrezno psihosocialno oskrbo. Treba je najti rešitev v najboljšem otrokovem interesu, v skladu z mednarodnimi konvencijami.

 

*Alma Sedlar  je na oddelku za filozofijo  Filozofske fakulteti v Mariboru diplomirala z delom Cenzura in sovražni govor v medijih, na oddelku za pedagogiko pa z delom Otroci brez spremstva in šola. Na blogu so izražena izključno osebna stališča avtorice. 

“Najprej so prišli po Jeleno …”

‘Najprej so prišli po Jeleno, nisem nič rekel, saj nisem bil Jelena,
potem so prišli po Erika, nisem nič rekel, saj nisem bil Erik,
potem so prišli po Marcela, nisem nič rekel, saj nisem bil Marcel,
potem so prišli pome, a ni bilo več nikogar, ki bi karkoli rekel.’ je na socialnem omrežju v podporo novinarjem RTV Slovenija zapisal Rok Gros.

S poanto se še kako strinjam, ne bo pa držalo, da so najprej prišli po Jeleno.

Še preden so prišli po Jeleno in po Heleno in po Erika, so namreč  prišli po številne honorarne sodelavce medijev, pa po Matejo, Lidijo in Aleša (Večer), po novinarje Dela, po novinarje portala Siol, po novinarje Pop tv, po novinarje Žurnala, po novinarko Primorskih novic …

Ker razen stanovskih organizacij ni bilo nikogar, ki bi kaj rekel.

Pred tremi leti so – kot po eno prvih, če ne kar po prvo -“prišli pome” kot po takratno predsednico Novinarskega sindikata Dela Revij.

Moja poklicna pot se je (na srečo) pozneje sicer obrnila drugače – a poklicna novinarska pot se je kmalu zatem, ko so tistega zoprnega aprilskega dne 2012 “prišli pome”, zaključila.

Ker razen stanovskih organizacij (in sodišča, ki je dve leti zatem ugotovilo, da je bila odpoved nezakonita) ni bilo nikogar, ki bi kaj rekel.

Danes ne bi nikoli prišli po Jeleno, Heleno in Erika, če bi kdo kaj odločneje rekel v minulih letih, ko so prihajali najprej po številne honorarne sodelavce in sodelavke in pozneje, ko so prihajali po redno zaposlene novinarje Dela, Večera, Siola, Žurnala, Pop tv, Dela Revij …

Če se bo tako nadaljevalo, kmalu ne bo več nikogar, ki bi sploh še lahko spregovoril.

ZDA (še) ne bodo oprostile žvižgača Edwarda Snowdena

Bela Hiša je pred dnevi zavrnila peticijo, s katero je 168.000 podpisnikov zahtevalo oprostitev enega najslavnejših žvižgačev v ZDA Edwarda Snowdena.

Bela Hiša vztraja, da se mora Snowden, ki je dobil azil v Moskvi, vrniti v ZDA in se soočiti z obtožbami zaradi vohunjenja, podpisniki peticije pa so Snowdena imenovali kar “narodni heroj” in zahtevali njegovo takojšnjo oprostitev, več tu: http://www.theguardian.com/us-news/2015/jul/28/edward-snowden-petition-rejected-obama-administration.

Več o tem, kako je Snowden medijem pred dvema letoma razkril dokumente o posegih ameriške Agencije za nacionalno varnost (NSA) o  množičnih vdorih  v zasebnost, pa v z oskarjem nagrajenim filmom Laure Poitras Citizenfour, ki so ga pred meseci predvajali tudi pri nas, tu: http://www.kinodvor.org/spored/arhiv-filmov/citizenfour/.